Zgodovino merilnikov pretoka lahko zasledimo v zgodnji fazi, za katero so značilne preproste, empirične merilne metode. Takrat so se ljudje predvsem zanašali na strukture, kot so jezovi in plošče z odprtinami, da bi grobo ocenili stopnje pretoka z opazovanjem, kako se je pretok tekočine spreminjal znotraj teh fiksnih struktur. Čeprav so bile strukturno preproste, so te metode ponujale omejeno natančnost in so se uporabljale predvsem na temeljnih inženirskih področjih, kot sta namakanje in varčevanje z vodo.
S prihodom industrializacije so se mehanski merilniki pretoka postopoma razširili; Naprave, kot so turbinski merilniki pretoka, merilniki pretoka z ovalnimi zobniki in rotametri, so se začele uporabljati v naftnem, kemičnem in vodnem sektorju. Merilniki pretoka iz te dobe so pokazali bistveno višjo merilno natančnost in stabilnost ter učinkovito izpolnjevali temeljne zahteve za merjenje in nadzor procesov v industrijski proizvodnji, s čimer so spodbudili napredek procesne industrije.
Zaradi napredka v elektroniki in računalniški tehnologiji so merilniki pretoka zdaj vstopili v moderno, inteligentno dobo. Pojavil se je neprekinjen tok inovativnih izdelkov,-vključno z elektromagnetnimi, ultrazvočnimi in Coriolisovimi merilniki masnega pretoka-, ki omogočajo zmogljivosti, kot so brez-kontaktne meritve, visoko-natančna odčitavanja in digitalni izhod podatkov. Poleg tega so se z integracijo s sistemi za avtomatizacijo in platformami interneta stvari (IoT) merilniki pretoka razvili izven zgolj merilnih orodij za olajšanje nadzora na daljavo, analitike podatkov in inteligentnega nadzora ter s tem postali nepogrešljiva komponenta sodobne industrijske avtomatizacije.
